SOJINA OGORČICA - HETERODERA GLYCINES   Ichinohe, 1952

Leta 1952 je Ichinohe natančneje opisal sojino ogorčico, Heterodera glycines, in hkrati ugotovil, da izvirajo prva poročila o parazitiranju cistotvornih ogorčic na soji iz leta 1915, ko so številne, kasneje ugotovljene in opisane vrste še obravnavali kot vrsto H. schachtii. Tega leta je Hori (1915) prvič poročal o hiranju soje kot posledici napada cistotvornih ogorčic, čeprav se da iz poročila Ishikawe (Moon night disease) iz leta 1916 razbrati, da je bila tako imenovana »bolezen venenja soje«, za katero trdijo, da je posledica parazitiranja cistotvornih ogorčic, znana vsaj 30 let pred Horejevim zapisom.

RAZŠIRJENOST

Sojina ogorčica izvira iz Orienta, vključno z Japonsko, Kitajsko in Korejo, kjer je bila soja že v preteklosti pomembna gojena rastlina. Po podatkih Riggsa in sodelavcev (1988) ter Wratherja in sodelavcev (1984) naj bi bila omenjena fitofagna ogorčica zanesena v ZDA iz Japonske, razširila pa naj bi se že v kar 26 držav centralnega in jugovzhodnega dela ZDA. Po drugih predpostavkah pa naj bi bila sojina ogorčica v ZDA endemično razširjena na nekaterih samoniklih rastlinah, njeno navzočnost oziroma njen pomen pa naj bi odkrili z razširitvijo gojenja soje širom po ZDA. Preučevanje izvora sojine ogorčice se nadaljuje. Iz nekaterih poročil se da razbrati, da bi lahko ciste sojine ogorčice prenašale ptice (Epps, 1971) ali sesalci (Smart, 1964), Wrather s sodelavci (1984) pa trdi, da je človek najpomembnejši prenašalec tovrstnih ogorčic oziroma njihovih cist, in sicer preko uporabe vode v kmetijske namene ter s prenašanjem talnih delcev na semenu, orodju in kmetijskih pridelkih. O navzočnosti sojine ogorčice so do danes poročali še iz Tajvana, Egipta, Kolumbije, Indonezije, Kanade in bivše SZ.

POMEN

Zaradi napada sojine ogorčice (H. glycines) se zmanjša pridelek soje na posameznih njivah tudi za 70 %. V južnih predelih ZDA ocenjujejo, da znašajo celotne izgube zaradi te ogorčice med 2 in 4 % (Wrather, 1984). Napadene rastline zaostajajo v rasti, rumenijo, listni robovi rjavijo, zmanjšano je število cvetov in semena. Povečuje se število stranskih korenin, na njih pa je manjše število nitrifikacijskih nodijev. Največje izgube soje, povezane z obravnavano ogorčico, nastajajo v peščenih tleh (Koenning s sod., 1988; Todd & Pearson, 1988).

Vrsta H. glycines je najpomembnejši škodljivec soje, poleg nje pa lahko napada druge rastline, predvsem metuljnice, vključno z vrstami rodov Phaseolus, Lespedeza, Vicia, Trifolium in Pisum in nekatere druge rastline, hkrati s posameznimi okrasnimi vrstami, na primer iz rodov Geranium in Papaver, ter številne samonikle rastline (Moore, 1984).

Besedilo: Gregor Urek, Kmetijski Inštitut Slovenije